Oljkarstvo

Zadnja posodobitev dne 17.05.2010

VARSTVO OLJK

Avtor: Matjaž JANČAR

Članek: Pavje oko - avtor: Matjaž Jančar, 18.4.2008

Članek: Oljkova siva pegavost - avtor: Matjaž Jančar, 1.2.2008

Škropilni koledar za oljke

OLJČNA MUHA

Oljčna muha (Bactrocera oleae Gmelin) spada v družino sadnih muh (Tephritidae), te v red dvokrilcev (Diptera) in nadalje v razred žuželk (Insecta). V družino sadnih muh spadajo tudi druge škodljive muhe in sicer pri nas poznane češnjeva muha (Rhagoletis cerassi), orehova muha (Rhagoletis completa) in breskova muha (Ceratitis capitata). Oljčna muha je ključna škodljivka na vseh območjih na svetu kjer se goji oljka in tudi na območju sredozemskega morja velja za najpomembnejšo škodljivko oljk. V Sloveniji je prisotna na vseh območju kjer se goji oljka. V zanjo ugodnih vremenskih razmerah in ob neustreznem varstvu lahko povzroči zelo veliko škodo, v najhujšem slučaju tudi celoten izpad proizvodnje oljk. V posameznih letih je pojav oljčne muhe, kakor tudi škoda, ki jo le ta povzroči zelo različna. V Slovenski Istri se tako pojavlja intenzivneje v oljčnikih bližje morje, medtem ko je pojav muhe in tudi škoda v zaledju manjša. V novejši zgodovini se je oljčna muha množično pojavljala v letih 2002 in 2007, ko smo zabeležili tudi večjo okuženost plodov in v nekaterih oljčnikih velik izpad proizvodnje. V izredno sušnem letu 2003 je bil pojav muhe zelo nizek in škode zaradi škodljivke sploh ni bilo.

Morfološke značilnosti Odrasla oljčna muha je nekoliko manjša od znane hišne muhe. V dolžino meri od 4 do 5 mm. Z razpetimi krili meri v širino od 11 do 12 mm. Glava je rumeno rdeče barve z velikimi metalo zelenimi očmi. Oprsje je na zgornji strani sivo s tremi vzdolžnimi temnejšimi črtami. Na koncu oprsja je rumen ščitek. Krila so prozorna z značilnim rjavim madežem na koncih, kar je eden od važnejših razpoznavnih znakov oljčne muhe. Zadek je rumenkasto rdeče barve s črnimi lisami na obeh straneh. Samčki so nekoliko manjši kot samičke. Od samičk jih najlažje ločimo po zaobljenem zadku. Pri samici je na zadku lepo vidna črna osnova legla. Jajčece oljčne muhe je mlečno bele barve, 0,7 mm dolgo in 0,2 mm široko. Ličinka se razvija preko treh larvalnih stadijev. Pri muhah ličinke imenujemo žerke. Medtem, ko je komaj izležena ličinka praktično prosojna, kasneje pridobi rumenkasto belo barvo. Larvalni stadiji se ločijo po velikosti in po zgradbi ustnega aparata. V zadnjem stadiju lahko žerka doseže do 8 mm v dolžino. Buba je zelo različnih barv, prehaja od kremno bele do oker rumene barve. Dolge so približno 4 mm in široke 1,5 mm.

Gostiteljske rastline Oljčna muha s v naravi lahko razvija v plodovih različnih vrst rastlin iz rodu Olea. Glavna gostiteljska rastlina je oljka (Olea europaea). V laboratorijskih pogojih so oljčno muho vzgojili tudi v plodovih jasmina (Jasminum azoricum) in kalina (Ligustrum acutissimum).

Biološki cikel in fenologija Biološki cikel je pogojen predvsem z geografsko širino in je zelo odvisen od makro in mikro klimatskih razmer v posameznih oljčnikih. Prisotnost oljčne muhe je tako močno pogojena z dolžino in intenzivnostjo hladnega obdobja pozimi in vročega in suhega obdobja poleti. Večletna opazovanja kažejo, da je lahko odrasla oljčna muha ob ugodnih klimatskih razmerah prisotna v oljčnikih Slovenske Istre celo leto. V povprečnih letih se oljčne muhe na zgodnejših priobalnih legah pojavijo konec meseca junija. V najtoplejšem delu leta, konec julija in začetek avgusta se let muhe umiri ali celo prekine. S prvimi deževji v avgustu in vse do obiranja oljk v novembru se muha zopet pojavlja. V tem obdobju je let muhe praviloma najbolj intenziven. V naših podnebnih razmerah se tako pojavljajo 2 do 3 generacije oljčne muhe v enem letu.

Vedenje odraslih žuželk in omejitveni dejavniki Dejavnost oljčne muhe se začne zgodaj zjutraj. Minimalni pogoji, da muha lahko poleti so: temperatura nad 7 st C in relativna zračna vlaga nad 40%. Spolno aktivnost oljčne muhe določajo naravni notranji procesi. Ta se izvaja skoraj izključno pozno popoldan, v zadnji treh do štirih urah dneva. Za komunikacijo med spoloma so pomembni vizualni, akustični in feromonski dejavniki. Feromoni so snovi, ki jih izločajo spolno zrele samice z namenom privabljanja samčkov. Oplojena samica lahko odloži do nekaj sto jajčec, praviloma po eno v plod. Samice locirajo gostiteljsko rastlino na osnovi barve listov. Tudi plodove locirajo na osnovi barve, stopnje dozorelosti in vonja. Samice veliko bolj pritegnejo srednje zreli plodovi zeleno rumene ali rdečkaste barve, kakor pa nedozoreli zeleni ali temno obarvani prezreli plodovi. Po lociranju samica z leglom preluknja povrhnjico ploda, in v plod odloži jajčece. Cel postopek odlaganja jajčeca traja od treh do petnajstih minut. Po odlaganju jajčeca ostane plod še določen čas »zaznamovan«, tako da druge samice vanj ne odlagajo jajčec.

Odrasle muhe se prehranjujejo z medeno roso, rastlinskimi sokovi in pelodom. Muhe letijo izključno podnevi, pri tem pa jih močno omejuje veter. Odrasle muhe se lahko premaknejo pri iskanju oljk tudi do 10 km, medtem ko se v samem oljčniku gibljejo le premeru nekaj sto metrov. Omejitvene dejavnike oljčne muhe predstavljajo predvsem klimatske razmere in njeni naravni sovražniki. Pri žuželkah je toplota eden najpomembnejših klimatskih dejavnikov. Ostala sta še svetloba in vlaga. Dolžina posameznih razvojnih stadijev muhe je direktno odvisna od toplote. Poleti traja inkubacija jajčk oljčne muhe poleti 2 do 4 dni, razvojni stadij ličinke 10 do 12 dni, bube 10 dni in mlade muhe 10 dni. Odrasle muhe lahko za nekaj ur prenesejo tudi ekstremne temperature, pod 0 st C oziroma nad 40 st C. Normalna dejavnost muhe je optimalna pri temperaturah med 16 in 30 st. C. V praksi povzročijo zelo veliko smrtnost ličink prvega razvojnega stadija zelo visoke poletne temperature. Kot omejitveni dejavnik oljčne muhe se pojavljajo tudi njeni naravni sovražniki. Omenjajo se predvsem parazitoidne osice kot so Eupelmus urozonus, Pnigalio mediterraneus, Eurytoma martellii in Opius concolor. Delovanje porazitoidnih osic smo opazili tudi pri nas, vendar jih nismo determinirali, tako da je to področje še zelo neraziskano. Kot naravni sovražniki oljčne muhe se pojavljajo tudi predatorji. Ti so dejavni predvsem v fazi migracije ličink v tla preden se te zabubijo. V tej fazi se kot zelo koristne omenjajo predatorske stenice in predvsem ptice.

Škoda Pri namiznih sortah oljk predstavljajo škodo že ranice, ki jih na oljki z leglom povzročijo muhe pri odlaganju jajčec.

Pri oljkah namenjenih za predelavo v oljčno olje pa ločimo tri poglavitne vrste škode in sicer: - direktno škodo, ki jo povzročijo žerke v plodu oljke (izguba na teži ploda se giblje navadno med 3 in 5%, pri sortah z majhnimi plodovi lahko izguba doseže tudi do 20% teže ploda);

• odpadanje poškodovanih plodov in
• zmanjšanje kakovosti poškodovanih plodov in s tem posledično tudi pridobljenega oljčnega olja. Škodo v plodovih oljke torej povzročajo breznoge belkaste ličinke - žerke, ki se hranijo z mesom in v plod izločajo iztrebke. Ko žerke zapustijo plod, se v poškodovane plodove sekundarno naselijo tudi glivice in bakterije, ki še dodatno povzročijo gnitje in propadanje plodov.

Zaradi encimske hidrolize maščobnih kislin se močno poveča kislinsko število olja, s tem pa zmanjša kakovost in obstojnost olja. Ob močnejšem napadu muh lahko poškodovani plodovi zaradi prisiljenega dozorevanja tudi odpadejo. V močno okuženih oljčnikih z oljčno muho je tako edina rešitev zgodnejše obiranje oljk. S tem preprečimo odpadanje in gnitje plodov. Predčasnemu obiranju mora slediti takojšna pridelava, saj le tako lahko dobimo olje ustrezne kakovosti.

Varstvo pred oljčno muho Let oljčne muhe spremljamo s pomočjo rumenih lepljivih plošč ali feromonskih vab, ki jih namestimo na južni oziroma zavetrni strani krošnje oljke. Možne so tudi različne kombinacije vab. Na 1 ha namestimo eno do tri vabe. Veliko bolj selektivne so feromonske vabe, saj se na njih v glavnem lovijo le oljčne muhe, medtem ko se na rumenih lepljivih ploščah lovijo tudi druge žuželke, med katerimi je veliko koristnih. Nameščanje velikega števila rumenih plošč je tako lahko bolj škodljivo kot koristno. V kolikor imamo v nasadu namizne sorte oljke – primer ascolana, namestimo vabe na slednje, saj se na njih muha pojavlja prej in navadno v večjem številu. Od sort za pridelavo je pri nas na muho najbolj občutljiva istrska belica. Kot je bilo omenjeno je pri nas glavna sezona pojavljanja oljčne muhe v avgustu in septembru, ko je tudi glavna sezona varstva pred škodljivko. V primeru, ko omejitveni dejavniki ne uspejo zadržati oljčne muhe pod pragom škodljivosti je priporočljiva uporaba fitofarmacevtskih pripravkov. Načine varstva oljk delimo na klasično, integrirano in ekološko. Odločitev glede načina varstva je močno pogojena s samo lokacijo oljčnika. Sam genetski potencial oljke in pedološko-klimatske danosti na območjih gojenja oljk v Sloveniji, dajejo možnosti, da se tudi oljkarji vključujemo v okolju prijaznejšo integrirano in ekološko pridelavo. Pri kemijskem varstvu oljk pred oljčno muho ločimo preventivno in kurativno metodo.

Bistvo preventivne metode varstva oljk, ki sodi tudi v sklop integrirane pridelave oljk, temelji na uporabi proteinskih vab (funkcija privabljanja muhe) zastrupljenih z dodatkom insekticida. V praksi tako uporabimo hidroliziran protein NuLure v 1% koncentraciji in insekticid Perfekthion v 0,15 % koncentraciji. Z omenjeno škropilno brozgo poškropimo le ne rodni del krošnje na južni strani drevesa. V povprečju uporabimo le 0,1 do 0,2 l škropiva na drevo. Takšen način aplikacije tako rekoč onemogoča stik plodov z insekticidom in pomeni zelo majhen vpliv na koristne organizme, na okolje in izključuje možnost ostanka insekticida v plodu. Bistveno je, da škropimo prej kot muha odloži jajčeca v plod. Prag škodljivosti je presežen ob ulovu treh muh na vabo na teden ali, ko opazimo več kot 5% plodov s fertilnimi vbodi (prisotna jajčeca ali žive ličinke) oljčne muhe. V primeru obilnejših padavin (izpiranje vabe) oziroma ob naslednjem ulovu muh na vabah, moramo škropljenje ponoviti. Na območju Slovenske Istre izvedemo letno 2 do 5 škropljenj, odvisno od pojava škodljivke in letnih klimatskih pogojev. Kljub večjemu številu škropljenj je uporaba insekticida in s tem vpliv na okolje, človeka in koristne živali v oljčnikih mnogo manjši kot pri kurativni oziroma klasični metodi škropljena po celi krošnji kjer kot insekticid uporabimo Perfekthion v 0,1do 0,15 % koncentraciji. Klasično metodo varstva lahko uporabimo, ko aktivna okuženost (v plodu prisotna jajčeca ter ličinke I. in II. razvojnega stadija) presega10%. Pri klasični metodi se moramo strogo držati predpisanih odmerkov škropiva in karenc (čas od zadnjega škropljenja do pobiranja plodov), saj obstaja možnost ostankov uporabljenega insekticida v plodovih oljk in kasneje v oljčnem olju. V primeru močnejšega napada oljčne muhe je tudi pri integriranem varstvu izjemoma dovoljeno eno škropljenje po celi krošnji. Tudi pri ekološkem varstvu uporabimo preventivno metodo varstva z zastrupljeno vabo pri kateri uporabimo pripravek GF 120 (vaba z naturalitnim insekticidom.) v odmerku 1 l/ha.

Proti oljčni muhi ima določen učinek tudi uporaba bakrovega pripravka Cuprablau Z, ki ga sicer uporabljamo proti boleznim oljk. Bakrovi pripravki imajo na oljčno muho odvračalni in razkuževalni učinek. Učinek je zadovoljiv le pri nizki populaciji oljčne muhe.

Več kot dvajsetletne izkušnje kažejo, da lahko ob pravočasnih in kakovostno dobro izvedenih škropljenjih po preventivni metodi, tudi v primeru zelo močnega napada muh (primera leti 2002 in 2007), uspešno obvarujemo oljke in ohranimo okuženost plodov na sprejemljivem nivoju, ter dobimo olje visoke kakovosti.

avtor: Matjaž Jančar

Oljkov Kapar

V Slovenski Istri je v priobalnem pasu vedno večji pojav oljkovega kaparja, pojavlja pa se tudi v zaledju. Nekateri nasadi so izredno močno okuženi. Pridelek je ponekod praktično popolnoma izostal, drevesa hirajo, zmanjšal se je rodni volumen.

Preventivni ukrepi

Rez Potrebna je dobra osvetlitev in zračnost krošnje, da zmanjšamo možnosti razvoja škodljivca, ki se v gostejših delih krošnje močneje razvije. Primerna je tudi poletna rez bohotivk.Dobro porezana drevesa so predpogoj za učinkovito škropljenje.*

Gnojenje Gnojimo v skladu z analizo tal, glede na kondicijo dreves, priraste in jakost rezi. Tudi v nasadih s slabšo kondicijo dreves in majhnimi prirasti pri gnojenju ne smemo dati več kot 60 kg dušika na hektar. Za nasade s povprečnimi prirasti svetujemo le 30 - 40 kg dušika na hektar, za bujno rastoče nasade in močno porezane pa odsvetujemo gnojenje z dušikom. Pri morebitnem folijarnem gnojenju dušika ne dajemo.

Varstvo Oljkov kapar ima veliko naravnih sovražnikov, ki lahko močno zmanjšajo njihovo število. Pri celotnem varstvu oljk pazimo, da ne uporabljamo neselektivnih insekticidov. Vzrok za močno prerazmnožitev je lahko pretirana uporaba insekticidov širokega spektra delovanja, ki zatrejo naravne sovražnike oljkovega kaparja, sam pa je s ščitkom dobro zavarovan pred delovanjem insekticidov. Proti oljčni muhi škropimo vedno le 10% površine krošnje z zastrupljeno vabo (Nulur + Perfektion). Na ta način bomo ohranili koristne žuželke, ki zmanjšujejo populacijo oljkovega kaparja. Za kemično varstvo glej spodaj pod »kemično varstvo«.

Razvoj škodljivca

Idealne razmere za razvoj škodljivca so blaga jesenska in zimska obdobja z veliko zračno vlažnostjo. Zelo nizke zimske temperature lahko močno zmanjšajo število oljkovega kaparja. Tudi sušna poletja zmanjšajo populacijo, nasprotno pa imamo lahko velike prerazmnožitve v letih z dovolj padavinami.

Odrasle samice so rahlo podolgovate, dolge 1,5 do 5,5 mm in široke 0,9 do 1,3 mm, najprej temno sive in kasneje črne, z značilno zarezo v obliki črke H na hrbtu. Samice pod ščitkom odložijo od 300 – 3000 jajčec. Iz jajčec se izležejo svetlo rumenkaste ličinke prvega stadija (L1), so velikosti od 0,3 do 0,6 mm. V začetku so izredno gibljive, kasneje pa se pritrdijo na podlago. Ličinke drugega razvojnega stadija (L2) velikosti od 0,6 do 1 mm imajo lepo vidno hrbtno grbino, na kateri se proti koncu stadija oblikuje znamenje v obliki črke “H”. Ličinke tega stadija so rumeno rjavkaste barve in prekrite z voščeno prevleko. Ličinke tretjega razvojnega stadija (L3) so od 1 do 1,5 mm velike, sivkaste barve z nekoliko bolj izbočeno grbino in lepo vidnim znamenjem v obliki črke »H«.

Uspešno ukrepamo lahko samo proti L1 in L2 stadiju, kajti na L3 in odrasle samice nobeno sredstvo ne deluje. Mlajši stadiji so bolj občutljivi. Prag škodljivosti je 4-5 ličink na list. Iz leta v leto so zaradi vremenskih razmer razlike glede časa izleganja mladih kaparjev. Pri nas se običajno izlegajo od začetka julija dalje, v letošnjem letu pa so se začeli izlegati že konec maja. Za učinkovito zatiranje je potrebno počakati, da se izleže 80 % vseh jajčec. Le s skrbnim opazovanjem lahko določimo pravi čas škropljenja. Hitrost izleganja in razvoj mladih ličink je lahko zelo različen glede na vremenske pogoje. V sušnih poletjih je pravi čas za škropljenje lahko šele avgusta, v deževnih pa že julija. Letos pa je to lahko še prej, ker se je prvo izleganje pojavilo dober mesec prej kot običajno. Zato svetujemo, da tedensko preverjate našo napoved škropljenja na spletnih straneh ali na avtomatskem telefonskem odzivniku. Drugi rod običajno začne z izleganjem konec septembra in konča spomladi naslednje leto. Če je zelo sušno leto (npr. 2003) je lahko samo ena generacija letno.

Škoda, ki jo povzroča, je dvojna: sušijo se rastlinski organi, ko z rilčkom srka rastlinske sokove in obenem v rastlino vnaša toksične encime, posredno škodo pa povzroča z obilnim izločanjem medene rose, na katero se naselijo glivice sajavosti. Prav sajavost je bila v preteklosti vzrok za propad številnih oljčnikov v Sredozemlju.

avtor: Irena Vrhovnik

pripravil/a: Matjaž Jančar